4. maj je mednarodni dan gasilcev, saj na ta dan goduje naš zavetnik sveti Florjan.

Nekaj zgodovine

Sv. Florjan je kot zgodovinska osebnost zadnja leta življenja, v času vladanja rimskega cesarja Diokleciana, preživel v rimski pokrajini Norikum. Danes je to predel okoli mesta Enns-Lorch, ki leži ob istoimenski reki Enns (slovensko Aniža) – blizu mesta Linz v Avstriji. Ko je sodnik Akvilin vodil sodni proces proti 40 vojakom, ki so se opredelili za krščansko vero, se je upokojeni rimski častnik Florjan zavzel za njihovo oprostitev in sam izjavil, da je kristjan. Ker se kljub prigovarjanju ni odrekel krščanstvu, je bil kaznovan tako, da je bil s privezanim kamnom okoli vratu vržen v reko Enns. To naj bi se zgodilo 4. maja leta 304. Zato je 4. maj sprejet kot dan sv. Florjana.

Žena Valerija je vpregla vole in se odpeljala z vozom do reke in truplo naložila. V strahu pred neverniki ga je pokrila s slamo in z vejami. Telo mrtvega Florjana je Valerija odpeljala proti hribu nad reko. Vprežene živali so bile žejne in utrujene od vleke in niso mogle več vleči voza dalje do mesta pokopa. Na poti, kjer je počivala, je začel izvirati studenec, katerega voda še danes pomaga ljudem, ki imajo težave z očmi. Na mestu, kjer je Valerija Florjanovo telo zavila v platno in pokopala, je bil okoli leta 800 zgrajen samostan. Ta še danes nosi ime Samostan sv. Florjana in ga upravljajo Avguštinci. Ob njem je danes eden najbolj znanih gasilskih muzejev v Evropi, imenovan Muzej sv. Florjana.

Do začetka 16. stoletja je bil sv. Florjan zaščitnik Avstrije in krajev, ki so se borili proti osvajalskim pohodom Turkov. Kasneje je postal zaščitnik narodov Evrope – kot branilec pred eno najhujših naravnih sil – OGNJU!


Ena izmed značilnih upodobitev sv. Florjana.

Po ustanovitvi prvih prostovoljnih gasilskih obramb – društev (Meissen leta 1841, Durlach leta 1846 – Nemčija) je bil sprejet kot njihov zaščitnik. Kot zaščitnika so ga poleg gasilcev sprejeli še izdelovalci piva, sodarji, dimnikarji, izdelovalci mila in ponekod tudi vojaški bojevniki. Na splošno je bil sprejet tudi kot zaščitnik pred nevihto in pred grozečo nevarnostjo – poplavo.

Tudi v Sloveniji smo od ustanovitve prvega prostovoljnega gasilskega društva leta 1869 kmalu dobili veliko društev, ki so sprejeli sv. Florjana kot svojega zaščitnika. To se odraža z njegovo upodobitvijo na gasilskih domovih in praporih, nenazadnje je to razvidno tudi iz okrožnic gasilske zajednice Dravske banovine, ki je gasilce po župah in gasilskih četah imenovala “vitezi sv. Florjana”.

Sv. Florjan je največkrat upodobljen kot rimski častnik, brez avreole, v bojni opremi – v začetku kot starec, kasneje pa kot mladenič – z zastavo v eni roki in obveznim vedrom vode v drugi, iz katerega gasi gorečo hišo ali mesto. Danes srečamo veliko najrazličnejših upodobitev sv. Florjana, ki pa so prav po vedru vode in rimski bojni opravi lahko prepoznavne. Velikokrat ob njem naslikajo tudi mlinski kamen, ki simbolizira način njegove smrti.

Kult čaščenja sv. Florjana se je razvil ob koncu VII. stoletja, ko je bil čaščen kot pokrajinski svetnik in zavetnik province ob reki Enns pred navalom in napadi Avarov z vzhoda. Od tedaj obstaja pismeni zapis (791.leta), v katerem piše, da je Karel Veliki pri reki Enns priredil tridnevno bogoslužje v čast sv. Florjanu, da pomaga njegovi vojski v borbi z Avari.

Prvi zapis o svetem Florjanu kot zaščitniku pred požarom pa izhaja iz XVI. stoletja, pripisuje pa se Martinu Luthru (1483-1546). V zapisu piše, da so verniki do sedaj častili sv. Laurentiusa kot svetnika – zaščitnika pred požarom, vendar so ga zamenjali s sv. Florjanom.

Kot uradni zastopnik in zaščitnik gasilcev je sprejet šele v začetku XIX. stoletja, ko se je začelo organizirano gasilstvo in ko so začeli ustanavljati prostovoljna gasilska društva. Svetega Florjana so kot svojega zaščitnika sprejeli gasilci Evrope, najbrž zaradi tega, ker je bil rimski častnik v neki rimski legiji, ki je bila zadolžena za gašenje požarov, varovanje premoženja, in ker se je kot gasilec zavzemal za svoje bližnje, ni zatajil vere in je hrabro umrl, da bi rešil druge.

V obdobju med obema vojnama (1918-1945) so Florjana zelo častili, postavljali so mu spomenike, slike, njegovi kipi pa so bili pogosto v cerkvah in gasilskih domovih. Svoje mesto je imel tudi na društvenih praporih gasilskih društev.

Dan zavetnika, 4. maj, je bil praznik, ko so gasilci organizirano hodili v cerkev ter na vajah prikazovali načine gašenja. Od leta 1946 dalje pa se sveti Florjan preneha slaviti, bil je službeno umaknjen iz gasilskih domov in enot.

Z osamosvojitvijo naše države se je sveti Florjan vrnil v gasilske domove in na nove gasilske prapore.